Zadnji tango v Parizu
Last Tango in Paris / Ultimo tango a Parigi
, 1972., ZDA, 129 min.
Zadnji tango v Parizu je v obdobju premiere v letu 1972 izzval pravo senzacijo. Takrat je namreč veliki zvezdnik, kot je bil Marlon Brando, prvič nastopil v zelo realistično prikazanih prizorih spolnih odnosov, in to v filmu cenjenega mladega režiserja, enega od vodij italijanskega "novega filma."
Paul (M. Brando) je Američan, star okoli 45 let. V težki depresiji hodi po Parizu, ker se je njegova žena na zelo krvav način ubila. Istočasno dvajsetletna Francozinja Jeanne (M. Schneider) iz ugledne meščanske družine išče stanovanje, ker se bo čez dva tedna poročila z mladim filmskim režiserjem Tomom (J.-P. Leaud). Tom je površni filmofil, ki o Jeanne snema film, tako da ji s svojo filmsko ekipo sledi skoraj na vsakem koraku.
Jeanne se odpravi na ogled velikega praznega stanovanja in v njem sreča Paula. Spregovorita nekaj besed in se, ne da bi se predstavila, prepustita silovitemu seksu. Za Paula je to neke vrste popolna pozaba lastne življenjske situacije. Dogovorita se za ponovno srečanje in si obljubita, da nikoli drug drugemu ne bosta povedala imena. Medtem Paula v hotelu, v katerem živi, obišče mama njegove žene Rose (M. Michi). Srečanje s taščo, ki poskuša dojeti, zakaj se je njena hči ubila, se konča s prepirom. Paul in Jeanne se še naprej srečujeta v stanovanju in čeprav govorita o sebi, nikoli ne povesta kdo in kaj sta. Zveza postaja vedno bolj intenzivna in se tragično konča po nekem tangu ...
V tisku je bilo veliko razprav o tem, če gre za pornografski ali umetniški film, tridesetletni režiser Bernardo Bertolucci pa je postal slaven po celem svetu. Po tem filmu je režiral epsko dramo Dvajseto stoletje (1976) in številne druge uspešne filme, med katerimi je bil tudi Poslednji kitajski cesar (1987), ki je osvojil nekaj oskarjev.