V Ledeni dobi: Celinski premiki ima Praskeževo preganjanje želoda, za katerim se neutrudno peha že od pradavnine, posledice, ki spremenijo svet – povzroči namreč medcelinsko kataklizmo in naše junake, Manija (Ray Romano), Diega (Denis Leary) in Sida (John Leguizamo), primora v največjo pustolovščino doslej. Loči jih od preostale črede, v kateri sta tudi Manijeva preljuba soproga Eli in njuna najstniška hči Breskvica (rodila se je leta 2009 v Ledeni dobi: Zora dinozavrov). Tik pred dogodki sta se Mani in trmoglava Breskvica prerekala, kot se pač znajo samo očetje in njihovi najstniški potomci. Novo poglavje ene od najbolj uspešnih filmskih franšiz vseh časov združuje vizualno epopejo z mogočno čustvenostjo; humor z ganljivostjo; pa še najbolj priljubljeno podganasto veveričko iz pradavnine in najbolj edinstveno tolpo svoje – ali katerekoli – Dobe. Čarobna sestavina neznansko uspešne franšize je univerzalna: zgodbe s poudarkom na družini prinašajo bogate čustvene podtone, zraven pa dovolj komedije in pustolovskega duha. Kot pravi soscenarist Jason Fuchs, je šlo »od vsega začetka za franšizo, ki jo zaznamujejo njeni junaki – tri živali iz različnih živalskih vrst in z različnimi izkušnjami. Ko se spoznajo, so si tujci; ob koncu filma so družina. Vsak film raziskuje, kaj sploh pomeni biti družina. Zgolj nekaj, v kar se rodiš? Te epske zgodbe o družinskih podvigih prepletajo neusahljive dogodivščine Praskeža, čigar edini cilj v življenju se vrti okoli vedno izmuzljivega želoda. Praskeževo preganjanje za oreščkom je že poskrbelo za hude posledice; v prvi Ledene dobi je sprožilo samo ledeno dobo. V Celinskih premikih Praskež in predmet njegove obsedenosti poskrbita za nič manj kot kataklizmo.