Italijan Antonio, Bosanec Veljko in Slovenka Anica so v vojno zašli kot otroci in so bili vsi, vsak na svoj način, žrtve takratnega časa. Pol stoletja kasneje se njihove poti zopet prepletejo...
Pol stoletja kasneje kratka skupna pot treh glavnih likov v zadnjih dneh vojne, polna strahu, obupa, ljubezni in mnogih drugih nedoumljivih čustev, spet oživi, ko se Antonio pred smrtjo vrne v Piran, da bi še enkrat videl svojo rojstno hišo.
Piran-Pirano, mesto z dvema imenoma, slovenskim in italijanskim, ki je prizorišče tega filma, je kraj, kjer se v neki hiši srečata postarana moža, ki ju je nekoč povezovala ljubezen do istega dekleta, ločevalo pa vse tisto, kar je med 2. svetovno vojno ločevalo ljudi v teh krajih: jezik, ideologija (fašizem-komunizem) ter pripadnost okupatorski oziroma partizanski strani. Prav zaradi skupne ljubezni do dekleta mladi partizan ni mogel streljati na mladega Italijana in prav zaradi te ljubezni sta se na skupnem begu pred partizani tudi razšla. Kot starca se prepoznata, vendar se še vedno ne razumeta, a zdaj le zato, ker govorita različna jezika.