Popolnoma amoralni dvajsetletni Bruno (Jérémie Renier) živi s svojo osemnajstletno punco Sonio (Déborah François) v Seraingu, industrijskem mestu na vzhodu Belgije. Živita od njene socialne pomoči in izkupička od njegovih tatvin. Popolnoma amoralni dvajsetletni Bruno (Jérémie Renier) živi s svojo osemnajstletno punco Sonio (Déborah François) v Seraingu, industrijskem mestu na vzhodu Belgije. Živita od njene socialne pomoči in izkupička od njegovih tatvin.
Ko se Sonia vrne iz porodnišnice z njunim malim Jimmyjem, jo čaka prvi šok: Bruno je oddal njuno stanovanje popolnim tujcem. Da bi si poiskal kakšno delo, mu ne pride na misel. Po njegovem delajo samo bedaki. Da ne bi izgubil punce, ki jo ima po svoje rad, se z ukradenim denarjem odpravi v trgovino po voziček. Medtem ko Sonia prijavlja malčka na matični službi, sklene, da bo prisluhnil nasvetu neke znanke: če otroka nočeta obdržati, ga lahko dobro prodata in mu obenem omogočita brezskrbno življenje pri bogatih posvojiteljih. Odpravi se h »kupcu« in se vrne domov s praznim vozičkom. Ko ji naposled le mora priznati, kaj je storil, Sonia omedli od groze. Za Bruna je to trenutek delne streznitve. Če hoče otroka dobiti nazaj, ni dovolj, da vrne kupnino. Zbrati mora veliko več denarja. Kako? Drugega kot krasti in ropati ne zna. Za pomočnika si izbere štirinajstletnega Steva, ki sicer hodi v šolo in še ni dokončno izgubljen. Oropata žensko in odvihrata z mopedom, a policija jima je za petami. Skočiti morata v ledeno reko. Prizor, ki ga Jérémie Renier, filmski Bruno, takole opisuje: »Grozno je bilo. Res je bilo obupno mraz. Voda je imela šest stopinj. Po njej je plavala nafta. Ker sem jo precej popil, sem zvečer moral v bolnico, da so mi izprali želodec.« Tu brezčutni Bruno prvič pokaže nekaj sočutja in mlademu pajdašu, ki taki grozljivi preizkušnji ni kos, skuša pomagati. Steva ujame policija, Bruno pa se tja odpravi sam. Čuti se odgovornega, kar je zanj nekaj povsem novega.