Medtem ko se rudarji v romunskem mestu Petrila še zadnjič odpravijo na delovišče pod zemljo, se 61-letni Ion Barbu – nekdanji rudar, zdaj pa umetnik in aktivist – ukvarja s svojo nalogo: ohranitev kulturne dediščine in počastitev zgodovinskega pomena rudnika v Petrili. V skladu z evropskimi določili naj bi po zaprtju rudnika oblasti popolnoma porušile tudi vsa rudarska poslopja na površju tal. To bi pomenilo surov konec nekega obdobja, ko je rudarska skupnost čutila globoko povezanost s svojo dejavnostjo, vendar se zdi, da politikov in gospodarstvenikov to niti najmanj ne zanima. Barbu se noče ukloniti, storil bo vse, da ohrani rudarske stavbe, ki bi postale prizorišča kulture in zgodovine. Stene poslopij okrasi s poslikavami in tam priredi kulturne dogodke, ulične proteste ter celo festival amaterskega gledališča. Njegova odločenost je hud zalogaj za nasprotnike, njegova umetnost, ki si izposoja motive iz umetnostne zgodovine, pa je označena za "absurdni poskus, ki ironično ustreza razmeram". Vendar so njegova dejanja več kot samo romantični upor, postanejo simbol za kolektivno žalovanje za propadom nekoč pomembne, zdaj pa odvečne industrije.