Dan gre h koncu in tebe zaslišujejo na policiji. Vprašanjem ni videti konca. Utrujen si, presneto sestradan in ker nikjer ni nobenega okna, ne veš več niti tega, koliko je ura. In kar je še slabše: čisto vsak policist na tisti postaji je zmešan kot kura. To je situacija, s katero se sooča nesrečni Fuguain v komediji "Na postaji" Quentina Dupieuxa. Na policijo so ga pripeljali, da bi dal izjavo o truplu moškega, ki ga je našel pred poslopjem, kjer živi – vendar se formalnost hitro sprevržejo v banalno, utrujajoče opisovanje vsega, kar je doživel tisti večer. Ko ga pustijo samega s paranoičnim namestnikom načelnika, ki nepričakovano doživi tragikomično in usodno nesrečo, se mora Fuguain nenadoma braniti obtožb zaradi ne enega, temveč kar dveh trupel.