Herbovo življenje je ena sama zmeda. Nesrečni Valižan je ostal brez premoženja, nobene službe ne obdrži prav dolgo, ne govori s svojim sinom, ima zoprne sosede, njegovo prehrano pa tvorijo predvsem ceneno pivo in grahov pire. To ni nobeno življenje in Herb to dobro ve. Potem na televizijskih poročilih vidi, kako imajo na Danskem celo obsojenci bolj lagodno življenje: tako ali drugačno službo, urejeno zdravstveno varstvo, spokojnost podeželja in celo televizijo visoke ločljivosti. V primerjavi z njim pravzaprav živijo tako rekoč razkošno življenje, kot bi bili gostje v hotelu. Tako se Herb poslovi od svojega stanovanja in se kot slepi potnik na krovu tovorne ladje skrivaj pretihotapi na Dansko. V mestecu, kamor je prišel, ima vse, kar potrebuje: tudi banko, ki jo bo oropal.