Svet se prebudi s tragično novico, da je v avtomobilski nesreči umrla princesa Diana, bivša žena naslednika britanske krone in najslavnejša ženska na svetu. Dogodek pretrese javnost po vsem svetu. Do naslednjega dne se pred Buckhingamsko palačo nabere gora rož, posvečenih mladi princesi.Toda Buckhingamska palača je prazna. Kraljevska družina, ki se je nastanila v dvorcu Balmoral na Škotskem, v odzivih na tragedijo ostaja stoična. Svet teh ljudi je svet tradicije, v katerem vlada protokol, javno izražanje čustev pa ni zaželeno.
Družina žaluje v zasebnosti, princesina mladoletna sinova William in Harry pa sta v zavetju škotskega doma zaščitena pred radovednostjo medijev. Kraljica meni, da je primerno, da je to zasebna zadeva. Diana ni bila več članica kraljevske družine, torej ne gre za državno zadevo. Celo Dianina družina si želi zaseben pogreb. Princa Charlesa novica globoko pretrese. Odpotuje v Pariz, da bi pripeljal domov truplo bivše žene. Kraljica se je z družino umaknila za zidove, Tonyja Blaira pa bo ta dogodek preobrazil v zrelo mednarodno politično figuro. Le tri mesece po izvolitvi, ki je sledila majski zmagi laburistične stranke, mladi ministrski predsednik zazna, da se v britanski javnosti nekaj spreminja.
Zdi se, da slavna britanska zadržanost izginja. Na njeno mesto stopa kipenje čustev, izlivanje čustev za izgubljeno princeso, kakršnega Britanci še niso videli. Tako je, kot da bi celoten narod izgubil sestro, mamo ali hčerko. Diana je bila, kakor jo imenuje Blair na novinarski konferenci na dan njene smrti, “kraljica ljudskih src”.Te besede pa niso všeč stanovalcem Balmorala. Ko Blair predlaga javni pogreb, da bi ljudje lahko “žalovali skupaj”, se kraljici naježijo lasje. Opomni ga, da gre za družinski pogreb in ne za sejemsko atrakcijo.Do ponedeljka je kopica rož pred Buckhingamsko palačo že zelo visoka. Blairovi desni roki Alistairju Campbellu je všeč dejstvo, da Blair s svojimi gestami sočutja pridobiva na priljubljenosti, medtem ko kraljica ni sposobna oceniti razpoloženja ljudi. Časopisni naslovi pravijo: “Blair bo lastnoročno rešil monarhijo.” Toda ministrski predsednik si ne more pomagati, da ne bi čutil močne lojalnosti. Charles medtem Blaira popolnoma podpira; želi se distancirati od članov kraljevske družine, ki jih mediji označujejo kot glavne krivce za tragedijo.
Ko kraljica izve, da je načrtovan javni pogreb, na katerega bo prišla tudi kopica slavnih osebnosti, s katerimi je njena bivša snaha prijateljevala, je to velik udarec njeni avtoriteti. Ki pa ni edini: ljudje v svoji jezi na kraljevsko družino začnejo nadlegovati njene člane v Balmoralu po telefonu. Kraljici se zdi, da princesa po smrti povzroča enako težav, kot jih je pred smrtjo. Zdi se, da je dogodek razkril tisto plat britanske javnosti, za katere si kraljica nikoli ni niti predstavljala, da sploh obstaja, in je zato nikakor ne more razumeti. Vsesplošna pripravljenost na predajanje čustvom zajame tudi njenega sina, Charlesa, to pa je nova preizkušnja za njeno potrpežljivost. Kraljica se lahko sprosti le še ob lepoti škotskega podeželja in v družbi svojih zvestih psov; to je svet, ki ga razume in se v njem počuti udobno.V Londonu se začnejo priprave na pogreb, za katerega se pričakuje, da se ga bo udeležilo več kot dva milijona ljudi. V torek pa izbruhne novo protokolarno vprašanje. Novinarji se sprašujejo, zakaj zastava pred Buckhingamsko palačo ni spuščena do polovice droga. Blair predlaga, da bi zastavo spustili, čeprav to ni v skladu s protokolom. Kraljico in princa Filipa ta predlog ministrskega predsednika in pasivna privolitev princa Charlesa vse bolj frustrirata.Do srede se napadi medijev na družino še zaostrijo. “Pokažite nam, da je v Windsorskem dvorcu srce!” kriči neki tabloid; “Čas je za spremembo stare straže!” se strinja drugi. Pritiski se začnejo odražati tudi znotraj kraljevske družine. Ko se kraljici med vožnjo na deželo pokvari avto, se nenadoma zlomi v izbruhu jeze, frustracij in žalosti.
Blair, ki mu pomočniki in žena svetujejo, naj uporabi reformistični ton, prosi kraljico, naj se vrne v London, kjer se bo soočila z javnostjo in žalovala skupaj z ljudmi. Kraljica zavrača vsakršno popuščanje pritisku medijev; prepričana je, da bo javnost kmalu prenehala s to histerijo in privzela bolj britanski odnos do tragedije. Toda zdi se, da Britanci stvari ne počnejo več na stare načine. Spoznanje, da je izgubila stik z realnostjo, je za kraljico neizogibno. Četrtkovo jutro prinese dobre in slabe novice: dobra novica je, da je Blairova priljubljenost presegla Churchilovo, slaba novica pa so naslovi v časopisih, ki kritizirajo kraljičino obnašanje. To je preveč za Blaira, človeka, čigar simpatije do monarhije vse bolj prihajajo v ospredje. Dan pogreba se približuje, zato Blair prosi kraljico, naj sledi akcijskemu načrtu, ki naj bi pomiril medije in javnost ter preprečil ustavno krizo.