Revni milijonar
Slumdog Millionaire
, 2008., Velika Britanija, 120 min.
Režiser Danny Boyle ("Trainspotting", "28 Days Later") nam je predstavil romantično zgodbo o mladem in siromašnem Indijcu, ki se srečuje z raznimi problemi, potem ko se prebije do finalnega vprašanja v kvizu Lepo je biti milijonar. Jamala Malika, osemnajstletno siroto iz revnega dela Mumbaja, namreč od 20-ih milijonov rupij loči samo eno vprašanje na indijski različici kviza Lepo je biti milijonar. Ker nihče ne more verjeti, da bi res lahko znal odgovoriti na vsa vprašanja, ga aretirajo zaradi suma goljufije. Jamal nato policiji pove neverjetno zgodbo o svojem življenju na ulici in o dekletu,
18-letni Malik, sirota iz indijskega sluma, se na kvizu Lepo je biti milijonar znajde pred zadnjim vprašanjem, toda preden bi lahko odgovoril, ga odpeljejo na zaslišanje. Policija ga osumi goljufije, zato prične fant pripovedovati svojo slikovito življenjsko zgodbo o bratski ljubezni in rivalstvu, o neuslišani ljubezni, ki ji je vedno zvesto sledil, in o nemogočih življenjskih razmerah ter usodah revnih ljudi, ki kljub neenakosti v družbi nikoli ne obupajo nad življenjem. Film je prejel zlati globus za najboljši film, režijo, scenarij in glasbo ter kar 10 nominacij za oskarja.
deja za film REVNI MILIJONAR se je rodila, ko je Tesso Ross s televizijske hiše Channel 4 poklicala Kate Sinclair, ki je ravno lektorirala neverjetno knjigo. Rossova se je takoj odločila za ekranizacijo. K sodelovanju je povabila Simona Beaufoya, ki je bil navdušen nad idejo. Menil je, da večina zahodnih gledalcev ni imela priložnosti izkusiti te plati Indije, ki je opisana v Swarupovi knjigi. Beaufoy se je osredotočil na dve ključni tematiki - na pravljico o revežu, ki postane bogataš in kjer junak premaga ogromne ovire, da bi prišel do srečnega konca, ter na izjemno ozadje, v katerega je postavljena zgodba. Scenarij je nato dobil v roke Danny Boyle, ki se je dela lotil nadvse spoštljivo in snemanje je steklo. Toda kaj lahko zahodnjaška produkcija prinese v bistvu indijski zgodbi? Film je dejansko posnet z vidika tujca, ki zgodbi ponuja večjo barvitost in živahnost. Prihod filmske ekipe je imel močan vpliv na lokalno prebivalstvo, prav tako pa so ustvarjalci sami doživeli kulturni šok, saj še niso imeli priložnosti izkusiti norišnice in
energije indijskega glavnega mesta. Filmske ustvarjalce je presunila mešanica najhujše revščine in indijskega izjemnega tehnološkega napredka, ki so ju izkusili med snemanjem v eni največjih revnih četrtih - Dharaviju ter v eni najbolj živahnih - Juhuju. V film so skušali vključiti čim več domačinov. V tehničnem smislu je bilo gneče in zmede na vseh snemalnih lokacijah, Boyle pa v revnih četrtih ni želel snemati z velikimi 35-milimetrskimi kamerami. Manjše digitalne kamere so omogočile hitrejše snemanje in tako so manj motili lokalne skupnosti. Na tak način pa so tudi uspeli ujeti v objektiv del indijske resničnosti. Izbira lokacij in pridobitev dovoljenj je bila prava mora, zato so bile ključne indijske zveze. Sodelovali so z lokalno produkcijsko hišo India Take One, katere nasveti so jim koristili pri hitrem premikanju med lokacijami. Zaradi milijonov avtomobilov, rikš in taksijev na indijskih cestah je prometna gneča enak del vsakdana kot hrana in spanje. Dodatni izziv je bil hitro spreminjajoči se obraz glavnega mesta. V naprej izbrane lokacije so se v nekaj mesecih tako spremenile, da so morali poiskati druge, saj so želeli filmu dati pečat s podobo mesta, polnega energije, denarja, prahu in umazanije, predvsem pa polnega ljudi.