127 UR (127 HOURS)
vloge: James Franco, Amber Tamblyn, Kate Mara, Clémence Poésy
scenarij: Danny Boyle & Simon Beaufoy (po knjigi Arona Ralstona)
režija: Danny Boyle
proizvodnja: Fox Searchlight/Film4 Productions/Handmade Films, ZDA/Velika Britanija, 2010.
Vsako leto po Oskarjih, vsekakor pa preden dobitniki odidejo v sicer zasluženo pozabo, se začne ritualno prijemanje za glavo in kazanje na velike krivice v obliki stvaritev, ki so si zlati kipec še kako zaslužile, a so zaradi pomanjkanja lobističnega maziva ostale praznih rok. Eden od letošnjih tragičnih junakov oskarjevske tekme bi lahko bil 127 ur Dannya Boylea, film, ki v marsičem ustreza neformalnim »dajte mi Oskarja« kriterijem. Poraz tega filma v tekmi za kipce niti ni bil nepričakovan, vsaj za dobre poznavalce hollywoodskih prigod ne. Prvič, Danny Boyle se je namreč že pred dvema letoma ovenčal z Oskarjem z Revnim milionarjem, zaradi česar so glasovalci Akademije bili prepričani da je njegova kvota že izpolnjena. Drugi, mogoče veliko pomembnejši razlog pa tiči v protagonistu, s čigar mladostjo in neugodno usodo se gerontokratsko glasovalno telo nikakor ni hotelo identificirati.
Glavni junak filma je Aron Ralston (Franco), 27-letni inženir, ki pusti dobro plačano službo v Arizoni samo zato da bi se preselil v Denver in se tako posvetil svoji veliki strasti – plezanju. V soboto, 26. aprila se odpravi na, kar bi moral biti zabaven, izlet v kanjon Blue John v državi Utah, živobarvno področje daleč od sledov civilizacije, včasih zatočišče razbojnikov kot sta bila na primer Butch Cassidy in Sundance Kid. Dan se začne kot si je Aron zamislil – prelepo vreme, impresivni pejsaži, tu sta tudi dve mladi plezalki katerima bo demonstriral svoje veščine in si tako prisliužil povabilo na zabavo. Ko pa se razide z njima in začne raziskovati precepe med stenami ga izda sreča in v bizarnem incidentu mu ogromna skala stisne desno roko. Z omejenimi zalogami hrane in vode, daleč od mobilnega signala in še dlje od kakšne žive duše, ki bi mu lahko pomagala, se Aron zaveda da se lahko reši le, če se uspe kakor koli osvoboditi. Ko poskusi premikanj skale z žepnim nožičem ne uspejo, z racioniranjem hrane in vode pa le odlaga neizbežno, se Aron zave, da bo, ali umrl, ali pa se odločil za nepredstavljivo boleče in drastično rešitev svojega problema
127 ur vsebuje mnoge od »dajte mi oskarja« karatkeristik filma – temelji na resnični zgodbi, glavni protagonist se sooča z resnim fizičnim manjkom, scenarij pa je popolnoma osredotočen na en lik kar omogoča igralski tour de force. Tega se je najbrž zavedal James franco čigar nastop v tem filmu je tak da ga bodo od zdaj naprej vsi jemali kot »resnega« igralca in ne kot le še enega izmed potrošnih hollywoodskih lepotcev. Posebej izstopajo scene v katerih njegov lik uporablja video kamero kot sredstvo za snemanje dnevnika in izpovedi oziroma za opisovanje situacije v kateri se nahaja in občutkov vezanih na njo. Francov juriš na Oskarje po drugi strani ni prodrl dle kot do nominacije – za Akademijo je še vedno malo premlad
Francovim naporom pa je po drugi strani vliko pripomogel Boyleov stil režije. Britanski filmar se trudi da je vsaka njegova stvaritev malo drugačna od prejšnje. Pri 127 urah ga je verjetno privlačilo dejstvo da se cela zgodba odvija v enem klavstrofobičnem kanjonu z enim samim protagonistom – kar je popolno nasprotje od epa z prenatrpanih ulic Indije. Boyle se nikakor ni mogel upreti zapletu, ki je na prvi pogled primernejši za kakšno gledališko monodramo in ki ga je bilo potrebno narediti »cool« in zanimivega. Za ta namen ja uporabil ogromno trikov katerih cilj je napolniti ekran z impresivnimi kadri, za izgovor pa je uporabil Aronove črnohumorne pripombe in halucinacije v trenutkih ko je izmučen od žeje in lakote. Boyle velikokrat pretirava- mnoge od teh scen, ki so se včasih imenovale »videospotovske, so danes same ssebi namen. Na srečo je scenarij dovolj kvaliteten da pozornost gledalca ne odtava zaradi takšnih izživljanj, osvežujoč pa je tudi izostanek nekakšne družbene ekološke psevdoangažiranosti ali infantilnega moralnega sporočila. Gledalcem, vsaj tistim, ki ne bodo padli v nezavest zaradi akterjevih odločitev, bo ta film dolgo ostal v spominu naj si bo to zaradi razmišljanja kaj bi sami storili v isti situaciji. 127 ur bo, glede na to kako stvari stojijo, trajal dlje od nekaterih »oskarjevskih« veličin.
OCENA: 7/10