BOŽJI MOŽJE
(DES HOMMES ET DES DIEUX)
Vloge: Lambert Wilson, Michael Lonsdale
scenarij: Etienne Comar & Xavier Beauvois
režija: Xavier Beauvois
produkcija: Why Not Productions/Armada Films/FR3, Francija, 2010.
Piše: Dragan Antulov
Zakaj omenjamo naše sosede? Te dni se namreč tresejo pred prihodom popisovalcev v njihove domove, ki bodo pod grožnjo z enormnimi denarnimi kaznimi iz njih iztiskali odgovore na vprašanja nabolj intimne narave in jih silili da pri tem dobro razmislijo, da ne bi slučajno z napačnimi besedami pri budalah - ki jih v tistih nesrečnih koncih nikoli ni manjkalo - naredili vtisa da so sovražniki Boga, naroda in države. Dilema o tem ali reči to kar se spodobi ali to kar se resnično misli se pač zdi minorna v primerjavi z dilemo s katero so se soočili protagonisti filma Božji možje, francoskega igranega filma ovenčanega s Caanskimi in drugimi nagradami.
Zgodba filma med drugim pokaže posledice prvega poskusa vsaditve krhke biljke demokracije na suha tla Severne Afrike oziroma večstrankarskih volitev v Alžiriji, katerih razveljavitev v začetku devetdesetih je izzvala dolgo in krvavpo državljansko vojno med sekularno vlado in radikalnimi islamisti. Vsi ti dogodki pa se tičejo preveč pešcice francoskih redovnikov, ki v trapistnem samostanu Tibhirine visoko v planinah Atlasa živijo enostavno življenje v harmoniji z lokalnim muslimanskim prebivalstvom katerim brat Luc nudi tudi brezplačno zdravniško pomoč. Eden od znakov da bo te harmonije kmalu konec je napad islamskih gverilcev na bližnje gradbišče kjer
so hrvaški delavci brutalno zaklani. Vsem je jasno da bo samostan naslednja tarča zato je edina logična opcija evakuacija na varnejše mesto, kar jim prijateljsko svetuje tudi sama oblast. Dilema ali ostati ali iti postane še toliko bolj aktualna potem ko v samostan vdrejo gverilci in iščejo zdravniško pomoč, ki jo tudi dobijo zaradi česar pa se redovniki zamerijo tudi vojski, ki bi jih morala ščititi. Vodja redovnikov Oče Christian (Wilson) je, tako kot bratje, raztrgan med izpolnjevanjem redovniške misije in med izogibanjem nečemu, kar vse bolj zgleda kot mučeništvo.
Film Božji možje temelji na resničnih dogodkih, ki nikdar niso bili (vključujoč s klanjem Hrvatov) popolnoma razjasnjeni in se lahko pohvali z več kot le s sijajnimi kritikami. Recimo s presenetljivo dobro gledanostjo v svoji domovini. Del kritikov je ta fenomen poskusil pojasniti z pojasnilom da je francoski publiki všeč film v katerem so njihovi rojaki, za spremembo, prikazani kot mučeniki katerih žrtev predstavlja svojevrstno odrešenje za kolonialno preteklost. Ostanek sveta bo verjetno bolj zadržan do tega filma čeprav mu je scenarist Etienne Comar, ki ga je deloma navdihnila tudi njegova katoliška vera, poskuša vtisniti univerzalni karakter tako da je prikazal atlaške mučenike kot posebljenje ne samo krščanskih pač pa tudi ekumenskih idealov. Režiser Beauvois to nadgradi tako da je prikazal redovnike kot miroljubne in simpatične starčke, ki jih nihče razen pomračenih umov ne bi mogel videti kot nevarnost veri ali načinu življenja nekomu. Pri tem je imel veliko pomoči s strani izredno dobre igralske ekipe na čelu s skoraj neprepoznavnim Lambertom Wilsonom in zanesljivim in sproščenim Lonsdaleom. Zgodba je popolnejša tudi zaradi podrobne rekonstrukcije tako življenja v samostanu kot tudi redovniških ritualov. Božji možje je zaradi tega zelo dober in dojemljiv ne pa tudi popoln film. Za razliko od
francoske publike, ki ima zaradi velike alžirske diaspore veliko boljšo sliko o tem kaj se je dogajalo v Alžiriji, bodo ostali gledalci morali loviti konce zaradi ponmanjkanja zgodovinskega in političnega konteksta. Ritem filma je prav tako dokaj upočasnjen in scene ritualov bi marsikomu zdele ponavljajoče in nepotrebne pa tudi scena tik pred koncem, v kateri redovniki uživajo v Čajkovskem in steklenicah vina, se zdi umetna in preveč filmska za delo, ki po stilu bolj spada med dokumentarne drame. Klub temu razočaranju pred koncem lahko Božje može še kako priporočamo, še posebej tisti zahtevnejši publiki, ki ima raje stvaritve ki silijo v razmišljanje, pa čeprav o tistih manj ugodnih temah.
OCENA: 7/10