Piše: Dragan Antulov
THOR
vloge: Chris Hemsworth, Natalie Portman, Tom Hiddleston, Anthony Hopkins, Stellan Skarsgard, Colm Feore, Clark Gregg, Jaimie Alexander, Joshua Dallas, Ray Stevenson, Tadanoubu Asago, Kat Dennings, Rene Russo
scenarij: Ashley Edward Miller, Zack Stenz & Don Payne
režija: Kenneth Brannagh
produkcija: Paramount/Disney, ZDA, 2011.
dolžina: 130'
Hollywood nas je zadnjih nekaj let učil, naj ne pričakujemo preveč od njega in naj pričakujemo še manj, ko so na sporedu njegovi blockbusterji. Vsekakor pa je treba priznati, da so nekateri blockbusterji boljši od drugih, oziroma, da nekoliko bolj kvalitetno opravljajo svojo primarno misijo - dve uri avdiovizualnih atrakcij, dovolj dobrih, da opravičijo ceno vstopnice v teh časih recesije. Med te, boljše izdelke, se ponavadi uvrstijo filmi, ki temeljijo na stripih iz fiktivnega univerzuma podjetja Marvel Comics; delno tudi zato, ker jih je bilo narejenih relativno veliko in je tako verjetnost, da se bodo med njimi znašli nekateri bolj kvalitetni, toliko večja. Najnovejši "marvelovski" up je Thor, ki je eden prvih blockbusterjev, ki so ga hollywoodski studii lansirali na tujih tržiščih cel teden prej, kot pa na ameriškem, delno najbrž zato, da priznajo novo ekonomsko realnost, v kateri ameriški "box office" nima več toliko veljave, delno pa zato, da vsaj poskusijo razorožiti pirate.
Naslovni protagonist je bog groma (Hemsworth) iz nordijske mitologije, sin vrhovnega boga, enookega Odina (Hopkins), ki tisočletja modro vlada Asgardu, nebeškemu svetu bogov in namerava Thoru prepustiti svojo kraljevsko krono. Te načrte pa zmoti vpad Jothunov, ledenih velikanov, ki impulzivnega Thora, kljub opozorilom brata Lokija (Hiddleston), prisilijo, da se odpravi v svet velikanov Jothunheim, da bi obračunal z njihovim kraljem Laufeyem (Feore). Obračun prekine sam Odin, ki besen zaradi Thorove neposlušnosti in razočaran zaradi njegove lahkomiselnosti, le tega izžene v Midgard, svet v katerega spada tudi Zemlja. Thor se tako brez svojih moči znajde sredi puščave v Novi mehiki, kjer ga najdejo astrofizičarka Jane Foster (Portman), njen mentor, dr. Erik Selvig (Skarsgard), in prijateljica Darcy (Dennings). Njih troje hitro pride do zaključka, da ima neobičajni neznanec, ki se težko znajde v svetu navadnih smrtnikov, najbrž nekakšno vezo s spektakularnimi nebeškimi fenomeni, katerih priče so bili. Medtem pa Thor in njegovi predmeti pritegnejo pozornost "mož v črnem" iz tajne organizacije, ki jo vodi agent Coulson (Gregg). V Asgardu pa oblast, na račun očetove bolezni, prevzame Loki, kar Thorove prijatelje spodbudi, da se odpravijo ponj na Zemljo, saj so prepričani,da je žrtev bratovih spletk.
Ena od stvari, ki pade pri Thoru v oči, je rahlo neobičajna izbira Kennetha Branagha za režiserja. Zdelo se je, da britanski shakespearijanski igralec zaradi svojega ugleda ni ravno oseba, ki bi lahko izpeljala epski znanstveno fantastični spektakel, vendar je rezultat njegovih naporov več kot zadovoljiv; specialni efekti so izvrstni, akcijske scene se zdijo dobre pa tudi slikovita oživitev nezemeljskih svetov, kot sta hladni Jothunheim in božanski Asgard, maksimalno uporablja prednosti 3D tehnologije.
Lahko si mislimo, da je Branagh, ki je po lastnem priznanju bral Thora v otroštvu in ki velja za enega od največjih egomanijakov britanskega gledališča, v naslovni vlogi najbrž videl kar sebe, a se je moral pod bremenom let, zaradi katerih v BBC-jevih dramah igra švedskega detektiva s pivskim trebuhom, zadovoljiti z dejstvom, da bo svoje fantovske sanje lahko zadovoljil le, če bo stal za kamero.
A Branaghovim naporom ni ravno pomagal predložek scenarističnega odbora, ki je najmanj nepoduhovljen. Uvodni deli filma, ki se dogajajo v nezemeljskih svetovih, so veliko bolj zanimivi od ostalega dela filma, ki se dogaja v provinci in ki je prenatrpan s klišeji in enodimenzionalnimi liki. To še najbolj pride do izraza pri Jane Foster, oziroma Natalie Portman, katere vloga po triumfu v Črnem labodu izgleda kot skok iz konja na osla ali pa kot morebitni primer prekletstva, ki prizadene z oskarjem nagrajene igralke. Niti izbira glavnega igralca - v glavnem neznanega avstralca, Chrisa Hemswortha – ni bila najbolj posrečena, pa tudi njegova transformacija lika iz bahaškega in neodgovornega "očetovega sinčka" v težkega pozitivca se zdi prehitra. Lik negativca, ki ga igra britanski shakespearijanec Hiddleston, je veliko bolj intriganten, pa tudi Stellan Skarsgard kot stranski igralec briše pod s Hemsworthom. Veliko podrobnosti, ki se navadnim gledalcem zdijo odveč ali pa jih zmedejo, je nespretno vmeščenih, ker predstavljajo samo najbolj gorečim oboževalcem znane reference na strip predlogo, oziroma svojevrstno pripravo na nadaljevanje filma The Avengers, ki naj bi "luč kina" ugledal leta 2012. Čeprav je v glavnem zabaven, je Thor veliko bolj primer omejitev, kot pa možnosti modernega Hollywooda
OCENA: 5/10