V iskanju pravega odgovora, 1. del

Dokumentarni film se loteva fenomena televizijskih kvizov. Od kvizovskih formatov, voditeljev do tekmovalcev. Od zahtevnosti vprašanj do pomena ponujenih odgovorov. Od enciklopedij do pametnih telefonov, od faktografije do asociacij. Prvi kvizovski formati so se v 50ih letih prejšnjega stoletja pojavili v ZDA in Veliki Britaniji, prve domače oddaje z elementi kviza pa so gledalci videli že v začetku šestdesetih let. Za socialistično oblast, ki je z zadržkom sprejemala novosti dekadentnega zahoda, forma kviza ni bila vprašljiva. To se še najbolj opazi pri pionirskih in mladinskih kvizih, ki so pridno utrjevali snov iz NOB-ja in revolucije. V osemdesetih, ko je vsa Jugoslavija gledala Kviskoteko, je ljubljanska televizija televizija ponujala bolj križankarsko-ugankarske vsebine. In Mišo Molk, ki ima precej zaslug, da so križanke postale del slovenskega DNK-ja. Konec devetdesetih je britanska javna komercialna mreža ITV lansirala globalno uspešnico Who wants to be a millionaire?, ki ga je leta 2000 začela predvajati Pop TV. Kviz z voditeljem Jonasom Žnidaršičem je postal velika uspešnica in od takrat naprej lahko na slovenskih televizijah gledamo le še tuje kvizovske formate. Edina izjema so Male sive celice, kviz za osnovnošolce, ki je na sporedu javne televizije že dobrih 30 let. Žal ta »šolska podlaga« nima velikega vpliva na bazen tekmovalcev, ki se prijavljajo na televizijske kvize. Številka je precej omejena. Vzroki so različni. A s pojavom pub kvizovske subkulture, ki je zacvetela po covidu, se stvari obračajo na bolje. Poznavalci pravijo, da v Sloveniji ni več kot sto kakovostnih kvizarjev. Peščica najboljših se zadnja leta udeležuje domačih in mednarodnih kvizovskih tekmovanj, kjer dosegajo rezultate, ki našo državo uvrščajo v srednji evropski kakovostni razred. Zaenkrat še precej zaostajamo za sosednjo Hrvaško, ki sodi med kvizovsko najbolj razvite države. Scenarij in režija: Bojan Krajnc