Pater Stanislav Škrabec - Oče slovenske fonetike

Stanislav Škrabec je bil največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja, rojen 1844 v vasi Hrovača, na domačiji, ki danes nosi njegovo ime. Bil je prvorojenec kmečke družine, ljudsko šolo je obiskoval v Ribnici, kjer je bil trikrat vpisan v zlato knjigo odličnjakov. Na gimnaziji v Ljubljani je maturiral leta 1863 in še istega leta stopil v frančiškanski red. Krstno ime Anton je zamenjal z imenom Stanislav. Na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu je poučeval slovenščino, grščino in nemščino, nato pa je od leta 1869 do 1872 v Gradcu študiral klasično in slovansko jezikoslovje ter leta 1876 opravil profesorski izpit. Že od leta 1873 je živel v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Gorici, kjer je poučeval na interni frančiškanski gimnaziji, in tam ostal skoraj 43 let, vse do leta 1915, ko se je zaradi bližine Soške fronte med prvo svetovno vojno moral umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra leta 1918 tudi umrl. Škrabčevo osrednje delo zajema predvsem glasoslovje in pravopis slovenskega knjižnega jezika, čeprav se je ukvarjal tudi z oblikoslovjem, skladnjo in stilistiko. Njegove jezikoslovne raziskave in normiranje so potekali v želji, da bi se Slovenci v šoli in cerkvi naučili svojega knjižnega jezika, v katerem bi se med seboj sporazumevali ter pisali. Zato danes velja za očeta slovenske fonetike. Scenarij Zdravko Duša, režija Matjaž Žbontar.