Kuhinja naših non – dediščina solin

Kruh je tista jed, ki najbolj ponazarja domačnost. Tako je bilo tudi v solinah, kjer so gospodinje zamesile testo in spekle kruh za vse dni v tednu. Testu so vselej dodale oljčno olje, kvas pa so vzgajale same. Ker je bila krušna peč skupna, so solinarji našli domiselno rešitev, da so ločili en hlebec od drugega. Na sveže testo so vtisnili žig, na katerem so bile običajno inicialke družinskega imena. V solinarskem muzeju na območju Fontanigge tako še danes hranijo žig v izvirni obliki, na katerem sta dobro vidni prvi črki družinskega imena. Kruha seveda gospodinje niso mogle zamesiti brez vode, ki pa je bila v solinah prava dragocenost, saj je bilo treba ponjo na precej oddaljen kraj Fontanelle. Vodo so natočile v vrče in si ga poveznile na glavo, kamor so si namestile poseben obroč iz blaga. Kruh so postregli skoraj k vsem jedem, včasih ga je kot priloga nadomestila polenta, krompir pa v solinah ni bil prav pogosto na krožnikih.