Pričevalci

Andrej Černe se je rodil leta 1933 v Solkanu, v številčni in delavni družini. Otroštvo je preživljal v skromnih razmerah, a z močno povezanostjo domačih. Mama je pridelovala hrano in jo prodajala v Gorici, oče je bil vojni invalid iz prve svetovne vojne. Družina je v času fašizma kljub pritiskom ohranjala slovensko identiteto. Pomembno vlogo so imeli tudi duhovniki, ki so skrbeli za slovenščino pri mašah in pouku. Otroci so že zgodaj zaznali napetosti – partizani so začeli sabotaže, Italijani pa so jih poskušali zatreti. Jeseni 1943 je Solkan pretresel umor vajenca Julija Ceja - ustrelil ga je partizanski terenec sredi belega dne, kar je med ljudmi povzročilo šok in nemir. Po italijanskem umiku so prišli Nemci in razmere so se še zaostrile. Domačini so pod prisilo obnavljali porušeno infrastrukturo, ponoči pa so partizani rušili naprej. Po vojni so se širile govorice o likvidacijah v Trnovskem gozdu in Grgarju. Eden od partizanov je nekoč zaupal kolegom, naj se ne javijo za določene "naloge", saj ga je izkušnja streljanja v Grgarju globoko pretresla. Ljudje so vedeli za morišča, a molčali. Ena izmed parcel je po vojni dobila vzdevek »kapela« – zaradi skrivnosti, ki jih je nosila pod zemljo. Življenje se je po vojni počasi normaliziralo, a spremljala ga je komunistična propaganda. Zgodba Andreja Černeta ni le njegova osebna zgodba, temveč glas celotne generacije, ki je kljubovala vojni, ohranila jezik, kulturo in dostojanstvo.