Pričevalci

Pričevanje Feliksa Kneza predstavlja dragocen zgodovinski vir o življenju koroškega podeželja v prvi polovici 20. stoletja ter o posledicah druge svetovne vojne. Feliks, rojen leta 1930 v Zgornjem Razborju, prihaja iz premožne kmečke družine, ki izvira iz Koroške. Njihova domačija, po domače pri Zgornjem Kotniku, s priimkom Knez, je obsegala kar 200 hektarjev in je bila ena največjih v okolici. Družina je živela od zemlje, lesa in trdega dela, v vsakdanjem življenju pa so bile pomembne skromnost, vera in red. V pričevanju Feliks oživi življenje na samozadostni visokogorski kmetiji, pa tudi tragično usodo, ki je doletela njegovo družino med drugo svetovno vojno. Kmetijo je partizanska enota požgala, ker gospodar ni želel sodelovati, kljub temu da jih je še istega večera pogostil. V enem samem koncu tedna je na tem območju pogorelo deset kmetij. Zgodba njegovega najstarejšega brata Franca pripoveduje o življenju in smrti ter še vedno čaka na pietetni pokop. Dolga leta se o teh dogodkih ni govorilo – šele zdaj, po desetletjih molka, Feliks, kot edini še živeči izmed enajstih otrok, deli zgodbo, ki je zaznamovala ne le njegovo družino, temveč tudi širšo skupnost. Življenje Feliksa Kneza pri Spodnjem Kotniku ni le mirna starostna postaja, temveč živa priča časa. Je zgodba človeka, ki je preživel izgubo doma, bratov in otroštva, a kljub vsemu ohranil vero v življenje. Feliks pričuje za vse tiste, ki glasu niso imeli, ter za prihodnje generacije, da ne bi pozabile. Odpira prostor za razmislek o odgovornosti do zgodovinske resnice ter o pomenu ohranjanja ustnega izročila kot temelja za razumevanje preteklosti.