»Bilo je v času, ko se še nisem poklicno ukvarjal s pisanjem filmskih scenarijev,« pripoveduje Franzoni. Veliko časa sem preživel v knjižnicah in se poklicno in ljubiteljsko posvečal zgodovini. V roke mi je prišla študija nekega študenta, v kateri je Artorij Kast omenjen kot možna geneza legendarnega kralja Arthurja. Tega nisem nikdar več pozabil in tema me je dobesedno obsedla.« Večini običajnih, tudi potencialnih gledalcev tega filma pomeni kralj Arthur legendarno, bolj mistično kot realno osebnost, ki pooseblja vzpon Britanije iz mračnega srednjega veka in njeno združitev pod vladavino enega močnega in pravičnega vladarja. Toda veličastni Camelot kralja Arthurja in vitezov okrogle mize ter dam, odetih v saten in svilo, o katerih obstajajo zapisane prve romantične zgodbe nekje okrog 9. in 10. stoletja našega štetja, ima svoje korenine v preprosti rimski utrdbi južno od Hadrijanovega zidu v 5. stoletju po Kristusu. V tem času se je krhala moč rimskega imperija, ki je opuščal oddaljene utrdbe svoje vladavine eno za drugo, staroselska plemena pa so prelivala kri v malenkostnih spopadih za premoč. To so izrabljala močnejša ljudstva, ki so si ozemlje južno od »Velikega zidu«, poprej pod trdno rimsko upravo, hoteli podrediti s severa (Pikti), z zahodne, morske strani (Škoti) in s severovzhodne in vzhodne strani, od koder so začeli svoj mogočni in krvavi pohod Sasi. Po umiku Rimljanov z otoka so tamkajšnji prebivalci, ki so prevzeli rimsko kulturo in način življenja, ostali prepuščeni sami sebi in sovraštvu domorodnih britanskih Keltov, ki so že v času rimske oblasti bojevali gverilski boj proti Rimljanom. Nihče pa ni bil in bi ne mogel biti kos vdorom osvajalskih Sasov. Porimljanjeni Britanci so se obrnili po pomoč k tistim, ki so v sebi združili najboljše obeh kultur in ki so to deželo pojmovali kot svoj dom. To so bili vojaških tehnik vešči rimski vojskovodje, ljudje, kakršen je bil Artorij, otrok Rimljana in Britanke, naklonjen starodavnim verovanjem in hkrati nepokvarjen pristaš krščanske vere, ki jo je kot uradno že nekaj stoletij pred njim prevzel Rim. Starodavna pesem iz časa kmalu po njegovem življenju ga opeva kot »moža dveh kultur«, ki se je boril ob Velikem zidu za obstoj Britanije in jo tudi obvaroval. Artorij Kast (castitas - čistost, nedolžnost) je bil dedič rimske civilizacije, vladavine in vojaške taktike, ki se je s svojimi somišljeniki podal v poslednji, obupani boj proti novemu sovražniku, zavojevalskim Sasom. Vsaj tolikanj, če ne bolj, so bili zanimivi njegovi »vojščaki«, prvi vitezi novega reda in daljni potomci mogočnih Sarmatov, pred katerimi je trepetal Rim dolga stoletja, dokler jih v 2. stoletju n.š. premagal in podjarmil cesar Mark Avrelij. Sarmati so bili zveza zelo samostojnih in upornih plemen iz širokega SV predela tedanjega rimskega imperija, iz dežel severnega Kavkaza, sedanje Gruzije in Poljske. Mimogrede, poetični vzdevek današnjih Poljakov je še vedno Sarmat/Sarmatinja in ima svoje korenine v vihravi, več kot dva tisoč let dolgi zgodovini. Pripadniki sarmatskih plemen so bili občudovanja vredni bojevniki in izvrstni konjeniki. Vsa njihova kultura načina življenja in bojevanja je bila podrejena konju. Po porazu z Rimljani je cesar Avrelij sklenil Sarmate, tako kot mnoga druga uporna plemena z oddaljenih meja rimskega imperija, vključiti v svoje vojaške vrste s domiselno pogodbo dolgoletnega služenja v rimskih legijah, razporedil pa jih je v najbolj oddaljene utrdbe svojega cesarstva. Tako je večina sarmatskih »vitezov« branila meje britansko-rimskega imperija vzdolž Hadrijanovega zidu; nameščeni so bili v utrjeni postojanki v bližini današnjega Lancashireja v Ribchestru. Arheološki dokazi pa potrjujejo domnevo o četah sarmatskih bojevnikov v utrdbi Camboglanna (Camlan), kjer naj bi kralj Arthur bil svojo zadnjo zmagovito bitko s Sasi, in ta utrdba naj bi bila njegov legendarni, pozneje tako opevani Camelot. Sarmati in njihovi poveljniki so spletli tesne vezi in skupnosti z rimskimi naseljenci in prvotnimi keltskimi prebivalci tistih predelov; dovoljeno jim je bilo, da so obdržali svoje navade, verovanja in tradicijo, med drugim tudi čaščenje meča v kamnu. Celo Arthurjev opevani meč Excalibur morda izhaja prav iz staro sarmatske besede caliburn (»belo jeklo«) - pleme odličnih sarmatskih kovačev izpod Kavkaza so bili namreč Kalibi. Legenda govori o skupini neustrašnih sarmatskih konjenikov pod vodstvom Arthurja ali Artorija, ki se je borila pod zastavo v obliki zmajevega repa (draco) in v boj vedno drvela rohneč star sarmatski bojni vklik (»rus«). Kot pozneje v legendi o kralju Arthurju in vitezih okrogle mize, so bili tudi ti borci med seboj enaki in kot neustrašni bojevniki, vešči posebne taktike hitrih napadov, jezdnih spretnosti in mečevanja so bili opevani še dolgo po njihovem času.