NUK CCL

Zgodovino Narodne in univerzitetne knjižnice so zaznamovale tri nesreče: dva požara in potres. Prvo zbirko so obsegale knjige jezuitskega kolegija, ki so jih ravno začeli popisovati, ko je leta 1774 knjižnica pogorela. Ohranilo se je zgolj 637 knjig. Sto let so knjige hranili v ljubljanskem Liceju, dokler stavbe po velikonočnem potresu niso podrli. V začetku leta 1944, tri leta po selitvi v Plečnikovo palačo na Turjaški ulici, pa je na veliko čitalnico padlo poštno letalo. Takrat je zgorelo več kot 40.000 knjig. Veliko čitalnico vsakodnevno obiskujejo študentje, ki jim mogočen prostor nudi nenavaden mir, drugim obiskovalcem pa po zaslugi obveznih izvodov omogoča vpogled v skoraj vse, kar je bilo natisnjeno na ozem-lju današnje Slovenije ali v slovenskem jeziku. Skladišče na obrobju Ljubljane hrani 35 kilometrov tekočih polic gradiva. To niso le knjige, NUK z enako skrbnostjo hrani notne zapise, glasbene posnetke na kasetah in zgoš-čenkah, filme na videokasetah in DVD-jih, atlase in zemljevide, fotografije, ilustracije, plakate, kole-darje, letake, telefonske imenike, stripe, listke iz časa Osvobodilne fronte in nedavnih protestov. Na strež-nikih arhivirajo slovenske spletne strani. Prebiramo lahko nekoč prepovedano gradivo, ki je bilo z oznako D-fond zaklenjeno v omari direktorjeve pisarne. Najbolj dragocene knjige pa hranijo v trezorju, za kovin-skimi vrati, varovanimi s šifrirano ključavnico. Knjižničarji se dogovarjajo s pomembnimi avtorji ali njiho-vimi dediči in s posebno strastjo pridobivajo literarno zapuščino. Rokopisna zbirka se bogati z rokopisi, ko-respondenco, krtačnimi odtisi in nenavadnimi osebnimi predmeti. Dokumentarni film nevsiljivo spremlja življenje knjižnice in pripoveduje zgodbe izjemnih predmetov, ki jih hrani. V zvočni podobi filma pa nas knjige kličejo k branju – v interpretaciji Študentskega pevskega zbora Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Režiser in scenarist je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov.