Pričevalci

Marija Vižintin, rojena Muhič, iz Višenj v Suhi krajini prihaja iz delavne kmečke družine z desetimi otroki. Njeno otroštvo je bilo kljub skromnim razmeram polno topline in vere. Živeli so preprosto, a povezano. Starši pa so otroke spodbujali k učenju in branju. k učenju in branju. Živeli so preprosto, a povezano in polno družinske ljubezni. Iz obdobja vojne se spominja prihoda Italijanov in najhujšega dogodka njenega otroštva, italijanskega bombardiranja Višenj leta 1943. Takrat je zgorela vsa vas. Družina se je rešila iz goreče kleti in noč preživela v gozdu. Po teh dogodkih sta sledila strah in pomanjkanje. Po kapitulaciji Italije so prišli Nemci in partizani. Marija pričuje o času groze in poguma, ko je mati s svojo močjo in ljubeznijo obdržala družino skupaj. Jožefa Perko, rojena Kapinčkova, iz Ambrusa je teta Marije Vižintin. Jožefa izvira iz glasbene kmečke družine s trinajstimi otroki. Med vojno je bila priča napadu partizanov na Ambrus, med katerim so bili ubiti njen brat Jože in več vaščanov. Kljub bolečini doma niso gojili sovraštva, pomagali so tudi lačnim partizanom. Njeni štirje bratje so se pridružili domobrancem in se ob koncu vojne umaknili na Koroško. Pepca je leta pozneje izvedela, da so bili vsi trije bratje ubiti v Macesnovi gorici pri Kočevju. Po vojni so oblasti zaprle tudi očeta, sodili so mu v Novem mestu. Vendar je čudežno preživel in se vrnil domov. Pepca v pričevanju izraža bolečino zaradi izgubljenih bratov, pa tudi dostojanstvo, vero in pogum svoje družine, ki je kljub tragedijam ostala pokončna in sočutna do drugih. Njeno pričevanje je ganljiva pripoved o trpljenju, izgubi in preživetju družine v času bratomorne vojne.