Piše: Dragan Antulov
KRALJEV GOVOR
(THE KING'S SPEECH)
vloge: Colin Firth, Geoffrey Rush, Helena Bonham Carter, Guy Pearce, Timothy Spall, Derek Jacobi, Jennifer Ehle, Michael Gambon, Eve Best
scenarij: David Seidler
režija: Tom Hooper
produkcija: See Saw Films/Bedlam/The Weinstein Company, UK, 2010.
trajanje: 118 '
Kdorkoli je v devetdesetih opazoval kako je Hollywood v svojih stvaritvah Britanijo prikazoval kot poosebljenje in izvor vsega svetovnega zla, danes ne more ne-opaziti kako je ameriški filmski estabišment naredil popolni preobrat proti bivšim kolonialnim gospodarjem. V zadnjih letih namreč na vsakoletni podelitvi Oskarjev in drugih prestižnih nagrad vse bolje "pridejo skozi" stvaritve z naklonjenimi stališči ne samo do Velike britanije temveč tudi do institucije, ki bi jo moral na prvi pogled levičarski Hollywood zaradi svoje anahronosti in reakcionarnosti najbolj mrziti - monarhije
Trend je že davnega leta 1994. najavil film Norost kralja Georgea, potrdil pa film Kraljica, ki je Helen Mirren prinesel tudi prestižni kipec za vlogo Elizabete II. Letos nadaljuje trend Kraljev govor v katerem Colin Firth igra Elizabetinega očeta Georga VI in je na dobri poti da osvoji letošnji kipec. Eno od mogočih pojasnil za ta fenomen je predpostavka, da gerontokratski glasovalci Akademije, v glavnem nastanjeni v luksuznih vilah in gradovih Beverly Hillsa ter obkroženi z armadami siromašnih mehiških imigrantov, v stanovalcih Buckinghamske palače najdejo delček sebe.
Protagonist filma kot da je izmišljen za potrebe "dajte mi Oscarja" filmov. Ko se film začne, leta 1925, ima Britanski Imperij na čelu s kraljem Georgeom VI (Gambon) pod svojo oblastjo četrino površine sveta. Kraljev mlajši sin Albert, vojvoda Yorški (Firth) ima tako kot ostali člani dinastije ustavno vlogo omejeno na ceremonialne dolžnosti, ki pa se jih sramežljivi Bertie izredno boji že od mladosti, saj ni pozdravil svoje govorne napake -jecljanja. In tako rutinski govor na Wembleyu - ki ga prenašajo milijonom podanikom preko novega izuma, radia - postane nepopisna sramota. Leta zatem si nesrečni princ želi pozdraviti govorno napako dokler mu soproga Elizabeta (Bonham Carter) ne najde rešitve v obliki neortodoksnega avstralskega logopeda Lionela Lougea (Rush).
Podanik iz kolonije na drugem koncu sveta preseneti princa s svojim pomanjkanjem formalnega spoštovanja do svojega aristokratskega pacienta vendar njegove metode počasi začnejo dajati rezultate. Na začetku 1936 kralj George umre, prazen prestol pa zasede Berijev starejši brat, načitan in popularni princ Edward Welški (Pearce). Vendar se hitro izkaže da je plejbojevskemu načinu življenja predanemu kralju Edwardu III malo mar za državne obveznosti, vtisu pa prav nič ne pomaga niti škandalozna veza in načrti za poroko z Wallis Simpson (Best), ameriško razuzdanko neurejenega privatnega življenja, ki simpatizira z nacistično Nemčijo. In medtem ko Britanijo trese ustavna kriza, svet pa je vse bližji še eni vojni apokalipsi, se mladi princ zave da mu je zgodovina na ramena posadila breme odgovornosti veliko težje od govorne napake.
Fizično in mentalno obubožani protagonist, ki tolmača svoje vloge prisili k mnogo več vloženega truda kot običajno je le eden izmed razlogov zaradi katerega je treba Kraljev govor smatrati za šolski primer "dajte mi Oskarja" filma. Tu so še relativno "eksotičen" čas in prostor zgodbe, ki dajeta veliko dela kostumografom in scenografom kot tudi pregovorno dobri angleški igralci. Mnogo manj očiten, a zato nič manj pomemben element formule je scenarij, ki predstavlja poveličevanje družinskih vrednot, pod drugi strani pa tudi "oprahističen" tretma osebnih problemov, ki ga z guruji odvisen Hollywood tako ljubi. Firth in ostanek igralske ekipe, kot tudi režiser Hooper, ki se je specializiral za filme in serije zgodovinske tematike, zelo dobro opravijo svoje delo.
Največji problem za Kraljev govor je pač scenarij, ki prevečkrat izda svojo formulacijo, še posebej v scenah za katere se iz aviona vidi da so vstavljene da bi ustvarile umetno dramo v dogodkih, ki so v stvarnosti bili veliko bolj banalni. Tako so iz Lougea, ki je bil v resnici dobro situiran in uspešen, s princem pa je začel delati že na začetku 20. let, namerno napravili sromašnega igralca amaterja. Zgodovinarjem prav tako ne bo dišal netočen prikaz Churchilla (katerega lik je vstavljen verjetno le zato da služi kot prepoznavna vojna ikona) in njegovega odnosa do Edwarda VIII. Glede na pomanjkanje originalnosti pri prikazu teme je dobro ker bomo na podobni "Oskarjevski" tretma Charlesa in Williama verjetno morali čakati malo dlje.
OCJENA: 6/10