Piše: Dragan Antulov
USODNI
(THE ADJUSTMENT BUREAU)
vloge: Matt Damon, Emily Blunt, Adam Mackie, John Slattery, Michael Kelly, Terence Stamp
scenarij: George Nolfi (po zgodbi Philipa K. Dicka)
režija: George Nolfi
produkcija: Universal/MRC Capital, ZDA, 2011.
trajanje: 110 '
Philip K. Dick je eden od redkih SF-pisateljev, ki se je uspel prebiti iz "geta" v katerem so tradicionalno naseljeni njegovi žanrski kolegi. Zahvali se lahko predvsem hollywodskim ekranizacijam njegovih del oziroma filmoma Blade Runner in Total Recall, ki sta s svojim kultnim stastusom in komercialnim uspehom omogočila da se je Dickovo ime zapisalo v spomin splošne kulture. Seveda pa so, kot se za Hollywood spodobi, besede "Phillip K. Dick" v mislih tamkajšnjih studijskih šefov postale sinonim za zlato kokoš kar je rezultiralo v celi vrsti filmskih in TV ekranizacij njegovega opusa. Prav tako pa ni bilo težko predpostaviti da bo tudi za te veljal rek Dickovega kolega Theodorea Sturgeona, ki je izjavil, da je "95 procentov vsega s****e. Čeprav je bilo težko predstavljivo, da bi kar tako dosegle kultni status Scottovega filma ali komercialni uspeh Schwarzeneggerjevega blockbusterja, so kasnejše Dickove ekranizacije kljub vsemu zelo hitro izpuhtele iz kolektivnega spomina. Po vsem sodeč bi se podobna stvar lahko zgodila filmu Usodni, ki temelji na Dickovi kratki zgodbi iz 1950.
Protagonist filma je David Norris (Damon), mladi karizmatični kongresnik, katerega predvolilna kampanja za senat je torpedirana, ko se sredi kampanje napije in gostom nekega lokala kaže zadnjico. Na večer volitev, tik preden mora pristašem priznati poraz, v toaletah spozna zanosno Elise (Blunt). Srečanje je kratko, a dovolj dolgo, da Davida navdihne in namesto govora pripavljenega za primer poraza spregovori iz srca in si takoj pridobi simpatije nujne za nadaljevanje kariere. Nekaj let kasneje David, zdaj zaposlen v korporaciji, na avtobusu slučajno sreča Elise in tudi to srečanje bo imelo nepredvidljive posledice. Zaradi njega zamudi v službo, kjer ga čaka šok v obliki sodelavcev, ki zgledajo kot da so zamrznejni v času in na katerih neznanci v čudnih oblekah delajo neke še bolj čudne stvari. Šokirani David poskuša pobegniti vendar ga neznanci ulovijo, njihov šef pa mu pojasni da pripadajo "Uradu za prilagajanje", organizaciji, ki se ukvarja s prilagajanjem vseh dogodkov na svetu nečemu kar sami imenujejo "Načrt". David je zaradi naključnega srečanja zamudil v službo in tako zmotil Načrt, edina rešitev pa je, da David pozabi čisto vse kar je videl, z Eliso vred. David pa se ne more sprijazniti z usodo in njegovi napori da stopi v kontakt z Eliso silijo uslužbence Urada da ga poskušajo zaustaviti z uporabo mnogih neobičajnih tehnologij in moči, ki jih imajo na zalogi.
Usodni predstavlja, za razliko od večine današnjih hollyvoodskih filmov, primer filma, ki je različen od tistega, kar vidimo v trailerju. Tako bod gledalci, ki pričakujejo razburljiv SF-triler, namesto tega dobili stvaritev, ki je žanrsko bliže filmu Čudovito življenje in podobnim populističnim nadnaravnim komedijam karakterističnim za Hollywood konec 40. let prejšnjega stoletja. Kot da se tega zaveda tudi sam Nolfi, ko Uradu oziroma njegovim operativcem na glavo posadi klobuke, ki so kot modni detalj značilni ravno za omenjeno obdobje.
Problem je v tem ker je "nadnaravnosti" v tem filmu prav za prav bolj malo, slučajna srečanja protagonista z nevsakdanjo privlačno žensko pa se zdijo kot romantična komedija kateri je nekdo izsesal ves humor. To kar naj bi bil glavni "point" filma - da alieni/nadnaravna bitja, ki upravljajo s človeškimi usodami fukcionirajo kot ogromna, brezosebna in ne vedno učinkovita birokracija - se hitro prežveči. Še bolj prežvečeno se slišijo psevdofilozofske in psevdozgodovinske razlage s katerimi želijo protagonistu razložiti prednosti predestinacije pred svobodno voljo. Nič kaj ne pomaga niti popolnoma zgrešeni soundtrack Thomasa Newmana, slab vtis pa zaokroži tudi "sforsirani" happy end. Matt Damon in drugače vedno dobra Emily Blunt se kolikor toliko trudita da bi svoja lika in njun odnos naredila zanimiv vendar je borba z žanrsko in konceptualno konfuzijo scenarija zaman. Nolfiju je mora priznati da je Dicku pokušal pristopiti na neobičajen način, po drugi strani pa je ta pristop doživel priličen neuspeh.
OCENA: 3/10