Piše: Dragan Antulov
PRAVI POGUM
(TRUE GRIT)
vloge: Jeff Bridges, Hailee Stanfeld, Josh Brolin, Matt Damon, Barry Pepper
scenarij: Joel & Ethan Coen (po romanu Charlesa Portisa)
režija: Joel & Ethan Coen
produkcija: Paramount, ZDA, 2010.
Glede na to kako stvari stojijo, bi si šefi hollywoodskih studiev na vrata brez sramu lahko nalepili napise „Psom in ljudem z originalnimi idejami vstop prepovedan“. Med prebiranjem blockbusterskih in drugih favoritov s katerimi bo ameriška filmska industrija natrpala svetovne kino dvorane letošnje leto je prav za prav težko najti en naslov filma, ki ni remake, sequel, prequel ali vsaj spin-off nečesa kar je nekdo pred tem ustvaril in to, skoraj po pravilu, na kvalitetnejši način. Temu trendu se nista mogla upreti niti brata Joel in Ethan Coen, producentsko-režiserski par, ki že dve desetletji uživa status redkih pravih umetnikov med ameriškimi filmarji. Njun najnovejši film Pravi pogum je tako na svojem pohodu na Oskarje (sicer že vnaprej obsojenemu na neuspeh saj sta brata svojo kvoto oskarjev za nekaj časa izpolnila že s filmom Ni prostora za Starce) dobil vrsto pohval s strani kritikov, ki pa so se v isti sapi trudili, da ne bi omenili da gre v bistvu za remake vesterna iz leta 1969, ki je legendarnemu Johnu Wayneu prinesel edinega oskarja v karieri.
Zgodba filma je postavljena v Arkansas okoli leta 1880, glavna protagonistka pa je Mattie Ross, 14 letno dekle, ki mu je očeta na poslovni poti ubil in oropal njegov zaposleni Tom Chaney (Brolin). Glede na to da je morilec pobegnil na indijansko ozemlje (današnja Oklahoma), lokalne oblasti pa ne kažejo interesa da ga od tam privlečejo pred sodišče, se Mattie odloči da bo pravico poiskala v lastnem aranžmaju. Za ta namen angažira Rubena "Roosterja" Cogburna (Bridges), enookega zveznega šerifa, ki kljub svoji naklonjenosti do steklenice uživa ugled najboljšega lovca na ljudi. Misija pa se medtem znajde v resnih težavah od katerih je še najmanjša Mattiejina odločnost da se pridruži lovu; poleg Cogburna in Mattie poskuša namreč morilca ujeti tudi teksaški ranger LaBeuf (Damon) poleg tega pa se bodo morali, če ga dejansko najdejo, soočiti ne le z njim temveč s celo bando razbojnikov, na čelu z Nedom Pepperjem (Pepper).
Neizprosne primerjave z originalom – za katerim je stal staroholivudski veteran Henry Hathaway in ki je sam dobil nadaljevanje z Wayneom v sedemdesetih – kažejo na to da se brata Coen nista ravno preznojila s pisanjem scenarija. Ne samo zgodba filma, tudi dialogi skoraj v popolnosti sledijo originalu; le v nekoliko detaljih, vključujoč s koncem, zgleda nova verzija malo drugače oziroma temneje, kar pa je prej zasluga originalnega romana kot pa Coenom tako ljubega črnega humorja. Po drugi strani pa se brata trudita dodati filmu posebno vzdušje; tako kot je njun prejšnji film, A serious man, bil čisto židovski film, tako je Pravi pogum čisto protestantski film. Tega ne sugerira le soundtrack Cartera Burwella navdihnjen z znamenito prezbiterijansko himno Leaning on the Everlasting Arms, pač pa tudi tudi protagonistka, ki ima izrazito tipične protestantske vrline kot so: kapitalistična podjetnost, individualizem in zelo specifično razumevanje koncepta zločina in kazni.
Te vrline pričara 14 letna Hailee Steinfeld katere je to prvi večji film v karieri kot tudi prva „oskarjevska nominacija“. Njena vloga je impresivna in sicer zato, ker je v njej prepričljivejša od svoje predhodnice, Kim Darby, ki je lik najstnice Mattie igrala kot dvajsetletnica. Jeff Bridges, ki je svojo oskarjevsko kvoto izpolnil že z filmom Crazy Heart, je primeren, a vseeno v senci velikega „Dukea“. Ostanek igralske zasedbe je v glavnem porabljen za male ali pa ne ravno nepozabne vloge. Končni rezultat je soliden, a vseeno zaradi kritik prenapihnjen film, ki zelo trpi zaradi tega ker je remake, po drugi strani pa kaže na to da imajo predelave filmov, če se že morajo snemati, več smisla takrat, ko imajo za predložek material starejši od štirideset let.
OCENA: 6/10